Pravzaprav le beseda.
Beseda zadovoljstvo (ang. satisfaction) izvira iz latinskih besed satis (dovolj) in facio (narediti). In zadovoljiti torej pomeni narediti dovolj.
Pri izvoru besede zadovoljstvo je zanimivo to, da sploh ni povezana s čustvi ali stališči, kot radi v površnem razmišljanju povezujemo. Skladno z izvorom bi lahko besedo recimo uporabili v povsem drugih pomenskih zvezah (če ne bi zaradi pogovorne rabe besede zvenelo nelogično):
- Da bo projekt končan pravočasno, smo zadovoljili (naredili dovolj)
- Da voda več ne bo puščala iz pipe, smo zadovoljili (naredili dovolj)
- …
Čustvo?
Očitno je, da osnovni pomen besede ni povezan s človeškimi čustvi ali potrebami, a se je skozi pogovorno rabo ta povezava ustvarila.
Splošna raba besede zadovoljstvo je sicer običajno zelo blizu temu, da z njo opišemo določeno fiziološko in/ali psihološko stanje in v pogovornem jeziku lahko pomeni čutenje (čutim, da sem zadovoljen). Vendar moramo pri tem razumeti, da gre za pogovorni jezik, v katerem je beseda »zadovoljen« v določenem obsegu nadomestila besede in kombinacije besed »vesel«, »srečen« in pomeni širši kontekst pozitivnih občutkov, ki nastanejo kot posledica več pozitivnih čustev hkrati.
Ko nekdo namreč reče, da ni zadovoljen z nečim, to pomeni, da doživlja negativna čustva – razočaranje, strah, jezo,… Močna negativna čustva se običajno tudi ne interpretirajo kot »…močno sem nezadovoljen…«, ampak »…besen sem…«.
Zadovoljstvo v anketah
Zanimivo je, da tudi v raziskavah anketirani večinoma ne ostajajo pri besedi zadovoljstvo, kadar gre za opisovanje tega pojava. Giese in Cote (2000, str. 1) ugotavljata, da pri poglobljenih intervjujih uporabniki opišejo zadovoljstvo kot določeno čustvo, ki se pojavi kot reakcija na določen pojav. 64% anketiranih je dejansko spremenilo besedo »zadovoljstvo« v drugačen izraz (kot ljubezen, navdušenje, evforija,…).
Kaj je torej zadovoljstvo? Beseda, ki je v pogovornem jeziku nadomestila kombinacijo drugih čustev, ali kaj več?