Sobota, 20.10.2007, je dan državljanske nepokorščine.
In tržne ideje za gostince so se kar nabirale.
Že ob 00:01 v kmečki turizem vstopi »borec« s cigaretom v roki in ga po kratkem prepiru z natakarico in debati s prijatelji ugasne.
Sredi dneva pridem v znan lokal v centru mesta. Vse je zasedeno, zračenje slabo, kadilcev ni v lokalu. Ker je polno, sedem zunaj na svež zrak, rahlo sonce skozi oblake prav prija. Uživam v pisanju novih prispevkov in branju
marketing profs blogov, ko pride odlična in eminentna mariborska režiserka. Borka za pravice kadilcev. Po telefonu pokliče lastnika? in mu poda prav zanimiv predlog. Mize zunaj naj bodo rezervirane za kadilce. »Neverjetno, vse so polne in večinoma zasedene z nekadilci! To ni fer! Kadilci imamo pravico biti zunaj, nekadilci naj bodo noter!« S svojo idejo celo napade natakarja, ki se spretno izmuzne, da je le natakar.
Pustimo ob strani
diskriminacijo (da nekadilci nimajo pravice zasedati določenih miz je isto, kot da teh miz ne bi smeli zasedati recimo homoseksualci: gre za diskriminacijo). Tudi kadilci čutijo diskriminacijo v tem primeru.
Pomembneje za tole stran: ali gre za
kreativno tržno idejo za gostince, ki jim posel "upada"? Kaj bi prinesli takšni napisi na mizah:
Povečanje ali zmanjšanje prometa? Pozitiven ali negativen image? Spremembo
vedenja porabnikov?
Glede na to, da je lokal bil do vrha poln, se mi je pravzaprav pojavilo drugo vprašanje. Ali so kadilci dovolj velika ciljna skupina, da se splača gostincem podrediti ponudbo njim? Ali najti drugo ciljno skupino? Recimo ljubitelje živali? Ali pa ljubitelje rock glasbe? Ali ljubitelje klasične glasbe? Ali ljubitelje kitajske hrane? Torej imeti na mizah takšne napise:
Dušan
Nosilna fotografija iz: http://en.wikipedia.org/wiki/Image:Aprt.jpg